Novo Nordisk A/S Novo Nordisk Slovenija Novo Nordisk Slovenija
 
Išči
 Išči
Pošlji prijateljuNatisni

Sladkorna bolezen tipa 2


Uvod

Obstajata dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Prvi se po navadi pojavi pri otrocih in odraslih pred tridesetim letom starosti, drugi pa je posledica napredujočega slabšanja delovanja celic beta in omejene sposobnosti telesnih celic za porabo insulina, kar imenujemo odpornost proti insulinu.

Sladkorna bolezen tipa 2

Vzroki za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 niso znani, vendar več analiz kaže, da je bolezen posledica kombinacije genetske dovzetnosti in zunanjih dejavnikov oziroma dejavnikov okolja. Vplivi iz okolja so zmanjšana telesna dejavnost in povečanje vnosa kalorij, predvsem maščob. Prav vpliv, ki ga imata zmanjšana telesna dejavnost in prevelik vnos kalorij na razvoj sladkorne bolezni, je razlog za svetovno epidemično naraščanje pojavljanja sladkorne bolezni tipa 2.

Dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 so:

  • sladkorna bolezen tipa 2 v družini
  • starost nad 45 let
  • dokazana motena toleranca za glukozo
  • telesna nedejavnost
  • prekomerna telesna teža
  • sladkorna bolezen v nosečnosti

Znaki in dejavniki tveganja

Pri obeh tipih sladkorne bolezni se raven krvnega sladkorja zviša in lahko povzroči simptome, kot so:

  • žeja
  • pogosto uriniranje (pretirano močenje)
  • utrujenost
  • zamegljen vid
  • izguba telesne teže

Vendar pa je približno 50 % bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 brez značilnih znakov in njihovo bolezen odkrijejo po naključju. Sladkorna bolezen je kronična bolezen in lahko povzroči resne zaplete, kadar se ne odkrije zgodaj in ni primerno vodena. Pri obeh tipih sladkorne bolezni se lahko pojavijo zapleti na očeh, ledvicah, živcih in večjih krvnih žilah, kar lahko privede do izgube vida, amputacije, okvare ledvic in srčnega infarkta. Te zaplete lahko preprečimo ali odložimo z zgodnjim odkrivanjem in primernim zdravljenjem.

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2

Sčasoma se količina insulina, ki jo proizvedejo celice beta pri sladkornih bolnikih tipa 2, manjša. Obvladovanje krvnega sladkorja lahko dodatno ogroža odpornost proti insulinu, kar je zlasti značilno za debele ljudi. Osnovni cilj zdravljenja je ohraniti ali izboljšati delovanje celic beta in občutljivost za insulin.

Pri zdravih ljudeh vrednosti krvnega sladkorja ne presegajo 6,0 mmol/l na tešče in 7,8 mmol/l 1,5 do 2 uri po obroku. Zanesljivi znanstveni dokazi doslej največje raziskave o sladkorni bolezni tipa 2, UKPDS (United Kingdom Prospective Diabetes Study), ki so jih objavili konec leta 1998, kažejo, da lahko intenzivnejše zdravljenje sladkorne bolezni, ki ima za cilj skoraj normalne vrednosti krvnega sladkorja, zmanjša bolezenske zaplete. UKPDS je pokazala, da boljša urejenost krvnega sladkorja zmanjša napredovanje očesne bolezni za 25 %, zgodnjo okvaro ledvic pa za 33 %. Bolj urejen krvni tlak pa zmanjša smrt zaradi kasnih zapletov, kapi in resnega poslabšanja vida za najmanj 33 %.

Prvi korak k urejanju sladkorne bolezni tipa 2 je, da se začnemo zdravo prehranjevati in več gibati. Pri bolnikih s prekomerno težo je zmanjšanje telesne teže nujno. Ko samo s temi ukrepi ne moremo več ustrezno obvladovati krvnega sladkorja, je potrebno dodatno zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki (POAD) in/ali insulinom.

Različne skupine POAD (in načini njihovega delovanja) so:

  • prandialni urejevalci glukoze – kratkotrajno spodbujajo izločanje insulina, jemljemo jih z obroki
  • sulfonilsečnine – spodbujajo izločanje insulina
  • bigvanidi – zmanjšujejo nastajanje glukoze v jetrih
  • tiazolidindioni - povečajo občutljivost tkiv za insulin
  • zaviralci glukozidaz alfa – upočasnijo prebavo ogljikovih hidratov v črevesju

Obstaja več možnosti zdravljenja z zdravili, npr.:

  • zdravljenje z eno vrsto POAD
  • zdravljenje s kombinacijo dveh (ali več) vrst POAD
  • zdravljenje z insulinom – samim ali v kombinaciji s POAD

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 naj ne vključuje le uravnavanja krvnega sladkorja, temveč naj bo usmerjeno tudi proti vsem spremenljivim dejavnikom tveganja za zaplete, kot so povišani krvni tlak, dislipidemija in kajenje.