Sladkorna bolezen tipa 1

Uvod

Obstajata dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Sladkorna bolezen tipa 1 se po navadi pojavi pri otrocih in odraslih pred tridesetim letom starosti. Sladkorna bolezen tipa 2 je posledica napredujočega slabšanja delovanja celic beta in omejene sposobnosti telesnih celic za uporabo insulina, kar poznamo pod pojmom odpornost proti insulinu.

Sladkorna bolezen tipa 1

Sladkorna bolezen tipa 1 je posledica zelo selektivnega uničenja celic beta, ki je verjetno posledica nenehnega avtoimunskega delovanja. Edini vir insulina za telo, celice beta, se izpraznijo, ker se niso sposobne obnavljati in nimajo nadomestila. Tako lahko sladkorno bolezen tipa 1 označimo s selektivnim in količinskim uničenjem celic beta. Kljub temu pa ni znano, zakaj se to pojavi.

Znaki in dejavniki tveganja

Pri obeh tipih sladkorne bolezni se raven krvnega sladkorja zviša in lahko povzroči simptome, kot so:

• žeja
• pogosto uriniranje (pretirano močenje)
• utrujenost
• zamegljen vid
• izguba telesne teže

Vendar pa je približno 50 % bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 brez značilnih znakov in njihovo bolezen odkrijejo slučajno. Sladkorna bolezen je kronična bolezen in lahko vodi k resnim zapletom, kadar se ne odkrije zgodaj in ni primerno vodena. Pri obeh tipih sladkorne bolezni se lahko pojavijo zapleti na očeh, ledvicah, živcih in večjih krvnih žilah, kar lahko vodi do izgube vida, amputacije, okvare ledvic in srčnega infarkta. Te zaplete lahko preprečimo ali odložimo z zgodnjim odkrivanjem in primernim zdravljenjem.

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1

Pri bolnikih s tipom 1 je insulin nujen in najpomembnejši za uspešno obvladovanje te bolezni. Obstaja nekaj neželenih učinkov zdravljenja z insulinom, med njimi pa je najpomembnejša hipoglikemija (nizek krvni sladkor). To je stanje, ki ga po navadi lahko sami rešimo tako, da zaužijemo neko obliko sladkorja (sladkarije ali npr. kozarec pomarančnega/jabolčnega soka).

Insulin učinkovito zniža raven krvnega sladkorja. Obstaja veliko različnih insulinskih pripravkov, ki omogočajo uporabo insulina na različne predpisane načine. Vsi ti načini vključujejo vnos insulina pod kožo z injekcijo, saj trenutno ne obstaja nobena druga učinkovita pot. Vendar pa obstajajo različni injekcijski pripomočki za udobno in natančno zdravljenje z insulinom.

Predpisana uporaba insulina sega od ene ali dveh injekcij do štirih ali več injekcij insulina na dan. Obstajajo tudi male prenosne črpalke, ki so predprogramirane tako, da nenehno vbrizgavajo insulin. Največja raziskava o obvladovanju sladkorne bolezni in njenih zapletov (Diabetes Control and Complications Trial – DCCT), ki so jo doslej izvedli s sladkornimi bolniki tipa 1, je dokazala, da je brez dvoma najboljši način zdravljenja tisti, ki v največji možni meri posnema naravno sproščanje insulina. Ta način je imenovan »intenziven«. Vključuje uporabo treh ali več injekcij insulina na dan (basal – bolus) ali uporabo zunanje črpalke. Načini »basal-bolus« so sestavljeni iz »bolus« injekcije kratkotrajnega insulina ob vsakem obroku, ki uravna porast krvnega sladkorja, povezano z obrokom, in »basal« injekcije srednje ali dolgodelujočega insulina, ki zadosti osnovni (bazalni) potrebi telesa po insulinu.

V DCCT je intenzivno zdravljenje z insulinom zmanjšalo tveganje za razvoj očesnih bolezni zaradi sladkorne bolezni za 76 %, bolezni ledvic za 54 % in živčnih okvar za 60 %.